Poezija Karmen Vidmar

Poezija
Karmen Vidmar
Karmen Vidmar

Karmen Vidmar, (8. julij 1964, Postojna). Doma  sem iz Bukovice in stanujem v Novi Gorici. Sem članica literarnega društva PoBeRe (Posočje, Benečija in Rezija) iz Kobarida in goriškega literarnega kluba Govorica. Pišem poezijo in jo objavljam na portalih pesem.si in literarnem valu. Imam objavljene pesmi v zbornikih Valovanje misli (Literarni val, Radeče 2012), zborniku Ladin večer (Kulturno društvo Pobere, 2013) in zborniku Pesem.si (Pesem.si, Rašica 2013, 2014), ter brošura Poesia & musica festival internacionale 2013, 2014. Objavljam v literarni reviji Locutio. Zraven poezije mi je blizu glasba in fotografija. Nagrajena na natečaju Polaris 2013 v Novem Sadu, finalistka pesniškega turnirja 2014, prva nagrada na klekljarskem natečaju v Žireh 2014

Publikacije, POGLED TIŠINE, pesniška zbirka, Ekslibris, Ljubljana 2012; JASA SVETLOBE, pesniška zbirka , Ekslibris, Ljubljana 2013.

 

sam s seboj

.

obzorje se je vdalo pijanosti

ali se pognalo na tisto stran

kjer ve da ne bo našlo nikogar

samo odmev padca

prečkam žlindrasto

parkirišče in pridem

do življenja ki raste

v veliki stolpnici

v svoji sobi usmerjam utrip

gleda me mrtva mimika

v kateri iščem obraz

kako dobro je biti sam samcat

brez starosti

ko so misli

polne  zaklenjenih sob

Karmen Vidmar

 .

sam sa sobom

obzorje se prepustilo pijanosti

ili je otrčalo na drugu stranu

znajući da tamo neće naći nikoga

samo odjek pada

pređem preko šljake

parkirališta i stignem

do života koji raste

u velikom neboderu

u svojoj sobi usmjeravam ritam

promatra me mrtva mimika

u kojoj tražim lice

kako je dobro biti sam samcat

bez starosti

dok su misli

pune zaključanih soba

.

prevod: Jure Drljepan

 .

Zanihanje

.

niti vezalk se trgajo pod čevlji

ko jih zjutraj odvežeš izpod stopnic

vrata cvilijo ob rožljanju ključev ob vhodu

in tla ti kažejo pot v kuhinjo ki je pogrnjena

s prepletenimi trni

nenasitena oddaljenost je potegnila nič vase

le  več peska je v kotičku obraza

kjer se umika sled

znana si mi tam od daleč

in preden zapiha  na svojo stran

veter odpihne

majhne  rožnate dlani

ki mahajo in so potem še manjše

Karmen Vidmar

 .

Njihaj

.

vezicama se trgaju niti pod cipelama

kad ih izjutra odvežeš pod stepenicama

vrata zacvile uz zveket ključeva na ulazu

a tla ti pokazuju put u kuhinju po kojoj je prostrto

isprepleteno trnje

nezasićena udaljenost je u sebe povukla ništavilo

tek malo više pijeska je u kutu lica

gdje se povlači trag

poznata si mi tamo izdaleka

i prije nego zapuše  na svoju stranu

vjetar otpuhne

male ružičaste dlanove

koji mašu i zatim postaju sve manji

prevod: Jure Drljepan

.

RAZPLASTENJE

.

          tihi strahovi
ki jih poznaš še iz otroštva
ti kot vešče sedijo za vratom
senca je tisočkrat daljša od tebe
zelo je obtežena
prikrita s kožo neke izumrle živali
ki se je napotila povsod
kamor ni mogla ko je svet še obstajal
tisto plast ki neslišno ob tišini leži
vpotegneš vase v občutku da se nekaj izgublja
dihaš globje
modrina spolzi skozi kožo
in odvezuje vzorce iz vesolja

ki nezavedno spijo
in se te držijo za rokav

Karmen Vidmar

 .

raslojavanje

 .

             tihi strahovi

koje poznaješ još iz djetinjstva

kao ljiljci sjede ti za vratom

sjena je hiljadu puta duža od tebe

i prokleto teška

prekrivena kožom neke izumrle životinje

koja se naputila baš svuda tamo

gdje nije mogla dok je još svijet postojao

onaj sloj koji nečujno uz tišinu leži

uvlačiš u sebe s osjećajem da se nešto gubi

dišeš dublje

modrina klizi kroz kožu

i odvezuje uzorke iz svemira

koji nesvjesno spavaju

i drže te za rukav

 

prevod: Senada Dada Smajić