
Karmen Vidmar, (8. julij 1964, Postojna). Doma sem iz Bukovice in stanujem v Novi Gorici. Sem članica literarnega društva PoBeRe (Posočje, Benečija in Rezija) iz Kobarida in goriškega literarnega kluba Govorica. Pišem poezijo in jo objavljam na portalih pesem.si in literarnem valu. Imam objavljene pesmi v zbornikih Valovanje misli (Literarni val, Radeče 2012), zborniku Ladin večer (Kulturno društvo Pobere, 2013) in zborniku Pesem.si (Pesem.si, Rašica 2013, 2014), ter brošura Poesia & musica festival internacionale 2013, 2014. Objavljam v literarni reviji Locutio. Zraven poezije mi je blizu glasba in fotografija. Nagrajena na natečaju Polaris 2013 v Novem Sadu, finalistka pesniškega turnirja 2014, prva nagrada na klekljarskem natečaju v Žireh 2014
Publikacije, POGLED TIŠINE, pesniška zbirka, Ekslibris, Ljubljana 2012; JASA SVETLOBE, pesniška zbirka , Ekslibris, Ljubljana 2013.
sam s seboj
.
obzorje se je vdalo pijanosti
ali se pognalo na tisto stran
kjer ve da ne bo našlo nikogar
samo odmev padca
prečkam žlindrasto
parkirišče in pridem
do življenja ki raste
v veliki stolpnici
v svoji sobi usmerjam utrip
gleda me mrtva mimika
v kateri iščem obraz
kako dobro je biti sam samcat
brez starosti
ko so misli
polne zaklenjenih sob
.
sam sa sobom
obzorje se prepustilo pijanosti
ili je otrčalo na drugu stranu
znajući da tamo neće naći nikoga
samo odjek pada
pređem preko šljake
parkirališta i stignem
do života koji raste
u velikom neboderu
u svojoj sobi usmjeravam ritam
promatra me mrtva mimika
u kojoj tražim lice
kako je dobro biti sam samcat
bez starosti
dok su misli
pune zaključanih soba
.
prevod: Jure Drljepan
.
Zanihanje
.
niti vezalk se trgajo pod čevlji
ko jih zjutraj odvežeš izpod stopnic
vrata cvilijo ob rožljanju ključev ob vhodu
in tla ti kažejo pot v kuhinjo ki je pogrnjena
s prepletenimi trni
nenasitena oddaljenost je potegnila nič vase
le več peska je v kotičku obraza
kjer se umika sled
znana si mi tam od daleč
in preden zapiha na svojo stran
veter odpihne
majhne rožnate dlani
ki mahajo in so potem še manjše
.
Njihaj
.
vezicama se trgaju niti pod cipelama
kad ih izjutra odvežeš pod stepenicama
vrata zacvile uz zveket ključeva na ulazu
a tla ti pokazuju put u kuhinju po kojoj je prostrto
isprepleteno trnje
nezasićena udaljenost je u sebe povukla ništavilo
tek malo više pijeska je u kutu lica
gdje se povlači trag
poznata si mi tamo izdaleka
i prije nego zapuše na svoju stranu
vjetar otpuhne
male ružičaste dlanove
koji mašu i zatim postaju sve manji
prevod: Jure Drljepan
.
RAZPLASTENJE
.
tihi strahovi
ki jih poznaš še iz otroštva
ti kot vešče sedijo za vratom
senca je tisočkrat daljša od tebe
zelo je obtežena
prikrita s kožo neke izumrle živali
ki se je napotila povsod
kamor ni mogla ko je svet še obstajal
tisto plast ki neslišno ob tišini leži
vpotegneš vase v občutku da se nekaj izgublja
dihaš globje
modrina spolzi skozi kožo
in odvezuje vzorce iz vesolja
ki nezavedno spijo
in se te držijo za rokav
Karmen Vidmar
.
raslojavanje
.
tihi strahovi
koje poznaješ još iz djetinjstva
kao ljiljci sjede ti za vratom
sjena je hiljadu puta duža od tebe
i prokleto teška
prekrivena kožom neke izumrle životinje
koja se naputila baš svuda tamo
gdje nije mogla dok je još svijet postojao
onaj sloj koji nečujno uz tišinu leži
uvlačiš u sebe s osjećajem da se nešto gubi
dišeš dublje
modrina klizi kroz kožu
i odvezuje uzorke iz svemira
koji nesvjesno spavaju
i drže te za rukav
prevod: Senada Dada Smajić